Se še spomnite pesmice o umivanju rok, ki so jo spomladi peli naši otroci in ki smo jo hočeš nočeš znali že vsi na pamet? Odrasli pa smo se naslajali in zabavali ob korona šalah, ki so krožile po spletu. Pekli smo kruh z drožmi in zasadili svoj (prvi) zelenjavni vrt. A smo vseeno imeli nekoliko distance in strahospoštovanja do novega virusa. Tako nam je bil tudi predstavljen.

Nato je prišlo poletje in vse se je spremenilo. Hudo smo se izobrazili ter postali strašni strokovnjaki mikrobiologije, imunologije in vseh ostalih področij, ki so bila nekoč v domeni pravih znanstvenikov. Prvi val koronavirusa smo namreč z lahkoto premagali, torej imamo sedaj tudi izkušnje iz prakse.?

Prišla je jesen in koronavirus se je vrnil z vso silo. A tokrat smo ga sprejeli drugače. Nekateri še bolj panično, drugi opogumljeno in neustrašno, tretji že nekoliko naveličano, četrti celo uporniško. Zastraševaševanje, s katerim so nas predstavniki vlade vzgajali v “prvem valu”, v “drugem valu” kar naenkrat ne deluje več. Ukrepi ne zaležejo, številke okuženih se vzpenjajo v nebo.

Nekateri so prepričani, da so žrtev zarote in da se jim godi strašna krivica. Ker je koronavirus le konstrukt, ustvarjen z nekim višjim namenom, številke so izmišljene, testi pa so v bistvu prikrito čipiranje ljudi. Zato ne bodo ovce, ne bodo nosili mask ali upoštevali ukrepov, na družbenih omrežjih pa bodo jezno objavljali študije in izjave “znanstvenikov”, ki krepijo in podžiganjo njihovo mišljenje. Tudi otroci teh staršev mask ne bodo nosili, ne glede na odloke vlade. Za učiteljice, ki jih bodo na šolskih hodnikih dobronamerno opomnile, naj si nadenejo masko, imajo pripravljene ostre besede, ki so se jih naučili od svojih staršev. Nenazadnje, kdo pa je učiteljica, da bi jim lahko vsiljevala tako nesmiselna pravila?? Da ji bo to popolnoma jasno, popoldne dobi še klic starša s podrobnejšim pojasnilom, zakaj njihov ubogi otrok maske v šoli ne bo nosil.

Nekateri so se v strahu za svoje življenje odločili stvari vzeti v svoje roke. Kot na primer gospa, ki sem jo pred kratkim srečala v eni izmed naših bolnišnic. Gospa se je v avli pri vhodu z nekaj metrske razdalje prežala na stojalo z razkužilom za roke in okarala vsakega, ki je vstopil in si drznil odkorakati mimo te čudežne naprave, brez da bi jo uporabil. Kot majhne otroke jih je poučila čemu je zadeva namenjena in jih poslala nazaj. Ali gospod, ki je v Sparu surovo nadrl človeka ter z nogo odrinil njegovo nakupovalno košaro, ker v vrsti pred blagajno po njegovem mnenju ni upošteval ustrezne varnostne razdalje.

Nekateri pa se počutijo bolje, če lahko s prstom pokažejo na krivca za nastalo situacijo. Mame, ki svoje znanke srečajo pred vrtcem in šolo, kamor zjutraj pripeljejo svoje otroke, in nato še malo pokramljajo, z maskami na obrazih, seveda. Sprva na neki prisiljeni razdalji, ko pa debata čez nekaj časa nanese na protikoronske ukrepe v šolah ali znance od znancev, ki so okuženi in bi jih bilo potrebno pribiti na križ zaradi svoje nepazljivosti, takrat je potrebno stopiti bliže, kot se za pomembne debate spodobi, maske pa umakniti na brado, saj je z nimi vendar težko govoriti in dihati hkrati. Saj med dobrimi znanci se virus očitno ne prenaša, imajo ga samo “drugi”, ki si zaslužijo vseh obsodb, predvsem če so nalezli še koga.

Kam smo torej prišli?

Ukrepi so tu, pa če se z njimi strinjamo ali ne. Niso se jih spomnili učitelji v šoli, trgovci, šoferji avtobusov ali varnostniki na vhodu. Dejstvo pa je, da naše nestrinjanje ne more biti razlog, da jih prirejamo po svoje ali da smo nespoštljivi in brezbrižni do soljudi. Tako kot tesnoba ne sme biti opravičilo za nestrpnost in obtoževanje.

Če se počutimo superiorne, ker po statistiki ne spadamo v ranljivo skupino, nam to ne daje nobene pravice, da škodujemo drugim, ki te “varnosti” nimajo. In če se počutimo ogrožene, ali lahko krivimo in napadamo vse okrog sebe?

Pozabljamo tudi, da covid-19 ni edina bolezen, ki nas lahko doleti. Je pa zagotovo bolezen, ki nam ruši sistem v državi na vseh področjih in to bomo prej ali slej občutili vsi. Zdravstveni delavci so na robu svojih zmogljivosti. Lahko smo še tako “pametni”, a ko se bomo znašli v situaciji, ko bo resno ogroženo naše zdravje, ali zdravje naših najbližjih, do ustrezne zdravniške pomoči ne bomo mogli priti. Tudi, če ne bomo okuženi s koronavirusom. Takrat bomo šele dojeli, kako zelo smo nemočni.

In kam od tu naprej?

Zdi se, da nihče ne ve čisto točno. Lahko pa začnemo pri sebi in se vprašamo, če bomo dovolili, da prevlada negativa – v času, ko potrebujemo največ solidarnosti? Smo pripravljeni prevzeti delček svoje odgovornosti?

Od vseh nas je odvisno, kje in kako bomo pričakali novo pomlad.

Do naslednjič,

Maja