Danes praznujem. V bistvu ne jaz, praznuje moj mlajši sin, a vseeno. Oba poroda sta bila zame posebna zmaga. Največja izziva v življenju. In od zadnjega mineva natanko dve leti. Kljub temu, da je bilo peklensko težko, bi šla brez pomisleka še enkrat čez to. Misel, da sem dala življenje tako čudovitima bitjema, me prevzame …
In če ob starejšem sinu s takim zanosom spremljam njegovo odraščanje, bi si pri mlajšem včasih želela ustaviti čas.
Kam hitiš, mali moj?
Sploh mi ni jasno, kdaj je minilo zadnje leto! Zgodilo se je toliko prelomnic. Poslovila sva se od dojenja, iz mojega naročja si se postavil na svoje noge in samozavestno odkorakal, svojo živahnost in pogum pa si okronal s svojimi prvimi šivi.
Čeprav si najmlajši član naše družinice, si znaš izboriti najvidnejše mesto v njej. Od trenutka ko zjutraj prvi odpreš oči, do mokrega poljubčka, ki mi ga podariš zvečer, ko te ponovno položim v posteljico. S svojo trmo in močno voljo si moji vlogi mame dodal popolnoma nove dimenzije, ki jih pri tvojem starejšem bratcu doslej nisem poznala. Ampak ne glede na vse, je vredno. Vredno, ker ob tvojem nasmehu v hipu pozabim na tvoj jok in trmo. Ker so tvoji prvi poskusi govora in popačene besede kot najlepša pesem za moja ušesa. Ker je tvoja srčnost enostavno nalezljiva.
Nisem še pripravljena, da odrasteš. Čeprav je marsikdaj težko, se zavedam, da so to trenutki, ki se ne bodo nikoli več vrnili. In čeprav nas čaka še toliko lepega, se bojim, da bom pogrešala marsikaj. Sprehode z vozičkom, plastične krožnike, plenice, stajico ob svoji postelji in še marsikaj. Od vsega tega se bomo v naslednjem letu najverjetneje poslovili.
Ampak nekaj bo ostalo enako. Vedno boš moj najmlajši sin. Moj Tin. Rada te imam in ponosna sem nate! Vse najboljše.
Tvoja mami
