Sedim na robu klopce, edinem prostem kotičku na hodniku polnem ljudi. Jure stoji na nasprotni strani. Tin je ob čakanju omagal in zaspal v vozičku. Urgenca v ljubljanskem kliničnem centru …

Kazalo je na prijetno popoldne, Val se je ravno pripravljal na svoj zaključni nastop na telovadbi, s Tinom pa sva se veselila svojega mesta med občinstvom. Pa so žal vsi načrti splavali po vodi v enem samem trenutku neprevidnosti. Tin je hudo padel na obraz in ze čez nekaj trenutkov smo z avtom drveli proti urgenci v centru mesta.

Po dobrih treh urah čakamo na izvide rentgena in odločitev zdravnika. Nestrpno pogledujem na ekran s številkami. Našo številko vem že na pamet in zdi se, kot da se sploh ne premakne, čeprav ljudi redno kličejo v ordinacijo. Po mislih se mi podi tisoč in ena misel, kaj bi bilo, če bi bilo … in kaj bo, če bo … v rokah pa stiskam papirnat robček, s katerim si na skrivaj obrišem solzo, ki mi na vsake toliko “uide” po licu.

Na hodniku poleg nas čaka še kup drugih otrok s svojimi starši. Preveč. Na vsake toliko se moje oči srečajo z očmi drugih mam, ki so v podobni situaciji kot jaz. Besede sploh niso potrebne, da bi se začutile. Prisiljen nasmešek na obrazu, ko se pogovarjajo s svojimi otroki, s katerim jim želijo pričarati varno in optimistično vzdušje. Za njim pa težko breme in skrb, ki jo skrbno skrivajo.

Zdi se, da se nobena od nas ne obremenjuje s tem, kako smo oblečene, kakšen je make up in kako stoji frizura. S seboj imamo le najnujnejše oz. tisto, kar smo imele pri sebi in na sebi, ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, da smo pristale tu. Čisto vseeno mi je za krvav madež na jakni. S tem se bom ukvarjala drugič, doma. Če ne bo šlo drugače, jo bom zabrisala v smeti.

V tem trenutku je to tako nepomembno.

Čeprav imam dovolj svojih skrbi, sočustvujem z drugimi mamicami in jih razumem. In čutim, da tudi one mene. Ne rabimo skrivati svojih solznih oči, ko se mimogrede spogledamo, kot jih skrivamo pred svojimi otroci. Ne rabimo biti junakinje ena za drugo, moramo pa ostati močne za naše otroke. Veliko lažje bi bilo, če bi bile me na njihovem mestu. Fizično bolečino bi verjetno lažje prenesle kot bolečino v srcu, ki nastane ob pogledu na svojega trpečega otroka.

Srčno upam, da se srečno izteče. Za vse.

Morda katero od teh mamic še kdaj srečam. Zagotovo se je ne bom spomnila. Niti ona ne mene. Želim pa si, da bi se to zgodilo na kakšnem bolj veselem kraju, nekje, kjer bodo naši otroci preprosto v redu in bo v naših očeh brezskrbnost, morda na ustih celo nasmešek.

Do naslednjič,

Maja