Morda se vam bom zdela nekoliko čudna, ampak sem ena tistih mamic, ki uživa v prirejanju otroških rojstnodnevnih zabav. Pa čeprav to pomeni nekaj dnevno koordinacijo z vabili in potrditvami, divjanje po trgovinah in iskanje modrih slamic in papirnatih krožnikov z gusarji ter “bombo” v kuhinji zadnje dva dni, ker se v njej pripravlja sto in ena različica prigrizkov za goste. Enostavno mi pričakovanje, veselje in iskrice v očeh mojih sinov poplačajo ves trud.

Ker imata oba sinova rojstni dan zelo blizu, smo se odločili, da za prijatelje priredimo samo eno skupno praznovanje. Želela sem si zabavo, ki bo po željah Vala, ki je praznoval četrti, a še vedno zanimiva tudi Tinu, ki je praznoval svoj prvi rojstni dan. Zabavo, na kateri bi lahko starši v miru poklepetali in ne stalno prežali na varnost svojih otrok. In zabavo, ki bo otroke popeljala v svoj svet in si jo bodo še dolgo zapomnili.

Najprej sva s partnerjem razmišljala o pikniku. Vendar se je glede na muhasto vremensko napoved ta ideja zdela precej nezanesljiva, poleg tega pa ni izpolnjevala niti enega od “mojih” prej naštetih kriterijev. Ker je naš dom žal premajhen, da bi v njem gostili vse povabljence, sem se odločila za najem prostora. Našla sem eno najlepših igralnic v Ljubljani, ki se skriva v Šiški in ima pravljično ime: LilaVila. Morda se sliši nekoliko dekliško, vendar moram povedati, da je pravljična tako za fante, kot za punce. Da pa zabava ne bi bila eno samo brezglavo dirjanje in da bi si starši lahko dejansko malo oddahnili in poklepetali, sem se odločila, da najamemo tudi otroško animacijo. Izbrala sem Otroške animacije KOORD.

Val je nestrpno odšteval dneve in končno dočakal svoj dan. Pobrali smo ga v vrtcu in se odpravili na praznovanje. Ko smo vstopili v LilaVilo, ki je bila pripravljena in okrašena samo za nas, mu je od navdušenja zastal dih. Ko se je nekoliko razgledal, se je pognal med igrače, Tin pa mu je suvereno sledil, čeprav po vseh štirih. Prišli smo ravno toliko prej, da sva s prijateljico (ki je z družinico na srečo tudi prišla nekoliko prej) zložili hrano in pijačo po mizah, nato pa so počasi začeli prihajati prvi gostje.

Zelo mi je bilo všeč, da je ob vhodu v LilaVilo garderoba s copati, kjer se lahko vsi gostje pred vstopom v igralnico preobujejo. Sploh glede na to, da Tin še ne hodi in da je na zabavo prišlo tudi nekaj njegovih kobacajočih prijateljev.

Igralnica ponuja ogromno atraktivnosti tako za večje otroke, kot za najmlajše. Od gradu za skakanje in rakete za plezanje do glasbil, žog, vozičkov za punčke, knjižnega kotička in še in še. Staršem je na voljo dolga miza, kjer lahko v miru klepetajo in od daleč opazujejo svoje otroke.

Ko so se otroci zbrali in nekoliko znoreli, sta na vrata potrkali animatorki oz. bolje rečeno gusarki. Dogovorili smo se namreč, da bo zabava v gusarskem stilu, zato sta se temu primerno oblekli in pripravili. Moram priznati, da me je nekoliko skrbelo, kako se bo v animacijo vklopil Val, saj pred ljudmi, ki jih ne pozna, izredno sramežljiv in zadržan. Ampak me je animatorka Deni hitro prepričala, da je moja skrb odveč. Pravzaprav me sploh niso potrebovali, saj je takoj pristopila do Vala in ga pridobila že z nekaj besedami in svojim kovčkom, polnim pripomočkov. Skupaj s prijatelji so se prelevili v gusarje in se igrali številne igrice, ki so bile pisane na kožo slavljencu. Druga animatorka pa se je posvetila Tinu in njegovim malim prijateljem, ki so prav tako uživali v številnih igračah in pripomočkih iz čudežnega kovčka. Ko se je praznovanje bližalo vrhuncu so otroci ob spremljavi kitare zapeli še nekaj pesmic, skupaj z obvezno “Vse najboljše”, nato pa smo prinesli torto. Sledilo nekaj minut tišine, saj so pomazali do zadnjega koščka.

Moje želje so se uresničile. Starši so lahko v miru poklepetali, otroci pa so se imeli nepozabno,. Tudi z najmlajšimi ni bilo veliko dela, saj so lahko v varnem okolju raziskovali po svoje. Pika na i pa je bila animacija, ki je otrokom oživela svet domišljije. Mislim, da sem našla pravi recept za organizacijo našega “dvojnega” otroškega praznovanja. Se že veselim prihodnjega leta, ko ponovimo. In zagotovo nisem edina.

Do naslednjič,

Maja