Že osem mesecev nisem prespala cele noči. Pet ur spanja v kosu je ogromno. Takšno je pač življenje z dojenčkom. In ni mi težko …

To so najini trenutki. Ko vse spi se sprehajava po sobi, se stiskava in zibava. Pokliče me, ker si želi moje bližine, mojega dotika. Devet mesecev sva bila eno. Potrebuje me. In zato mi ni težko vstati.

Ko ga stisnem k sebi uživam v njegovem vonju, poslušam nežne zvoke njegovih požirkov in si želim, da bi si lahko te trenutke vtisnila v spomin za večno. Pri drugem otroku to cenim še toliko bolj. Ker tokrat je zadnjič. Že med nosečnostjo sem si želela čim bolj zapomniti njegove premike in brce v trebuščku. In ti občutki na žalost počasi bledijo. Tako kot zbledi vonj novorojenčka, bo zbledel tudi spomin na najine dolge noči.

Ni mi težko.

Vsakič ko vstanem, pogledam in pobožam tudi starejšega sina in se še bolj zavem, kako čas hitro beži in kako hitro bodo minile te noči. Tri leta je minilo odkar je on ležal v posteljici, kjer sedaj spi njegov bratec, pa vendar se zdi kot da je bilo včeraj. Ti trenutki se ne bodo nikoli več vrnili, zato uživam v njih, dokler so.

Ne želim biti nikjer drugje kot tu.

Kljub vsem knjigam, teorijam in metodam o spanju dojenčka bom na koncu vseeno poslušala svoje srce. Če si me želi ob sebi, bom ob njem. Ne želim si biti nikjer drugje kot tu. Sva na toplem, na varnem. Ne v bolnici, kjer bi trepetala za njegovo zdravje. Ne na cesti, ker bi bežala za preživetje. Doma sva. In zjutraj bo še en dan starejši in en dan manj me bo potreboval.

Zato sem hvaležna. In zares mi ni težko.

Do naslednjič,

Maja