Eden tistih vikendov, ko kaže na slabo vreme in bi ga najraje preživel pod odejo. Ampak z majhnimi otroci to pač ne gre. Zato sem na hitro pobrskala po spominu kam bi se lahko odpravili na kratek izlet, da ni predaleč, da ni prenaporno in da smo doma do kosila. Park Brdo je bil odlična izbira.
Ob vhodu v park se plača vstopnina, ki znaša 3,5 eur za odraslo osebo, otroci pa imajo vstop prost. Val je želel s seboj vzeti poganjalček, kar se je izkazalo za zelo dobrodošlo, saj so naši premiki potekali bolj tekoče, kot če bi hodil. Tina pa smo imeli v vozičku, v katerem si je med našim sprehodom privoščil dolg spanec. Sprehajali smo se po neštetih poteh, ob jezerih polnih lokvanjev, med brezhibnimi drevoredi in skrbno pokošenimi travniki ter opazovali konje in druge živali. Tudi grad Brdo je nekaj posebnega, morda ravno zato, ker ga najbolj pogosto vidimo po televiziji ob srečanju kakšnih visokih uradnikov. Ker ne maramo gužve smo bili navdušeni nad tem, da smo bili v parku skoraj sami, le tu in tam smo srečali kak parček ali družino.
Uživali smo.
Ne le zaradi prečudovite okolice, uživali smo predvsem zato, ker se nam po dolgem času ni nikamor mudilo. In ker smo bili po dolgem času spet vsi skupaj, brez obveznosti ali opravkov, ki nam skoraj vsak dan krojijo dneve. Ker smo se vsedli na klopco in se stiskali, igrali gusarje na pletni, se vrteli po travniku ali ulegli pod drevo. Samo mi štirje. Kičasto, kot družine v tv oglasih.
Do naslednjič,
Maja
