Kolikokrat ste že slišali, da ni dobro objavljati fotografij svojih otrok na socialnih omrežjih. Zakaj? Ali ni to odličen način, da pokažemo prijateljem kako smo, kako smo ponosni na svoje otroke in nasploh kako kul starši smo, predvsem ko naš ego pobožajo vsi zbrani všečki in komentarji?

Ponos in ljubezen, ki ju čutimo do svojih otrok, nas pogosto zavedeta, da svoja življenja izpostavimo na ogled vsem. Predstavljajte si, kakšni občutki nas prevevajo ob rojstvu otroka. Zmagoslavni. In kako lepše okronati veseli dogodek, prvi dan življenja male dišeče štručke, kot s fotografijo … ki že v nekaj sekundah pristane na facebooku, skupaj z zapisom “danes ob xy uri in xy minut se nam je z xy kilogrami in xy centimetri v xy porodnišnici pridružil Janezek Novak mlajši”. Pričakovano se usuje plaz všečkov, čestitk in še česa in veseli smo, ko vidimo da naši “prijatelji” delijo veselje z nami.

V naslednjih letih sledi objavljanje vseh mogočih pomembnih in nepomembnih dogodkov našega malčka. Prvi sprehod, prvi pregled pri zdravniku (pa seveda tudi drugi, tretji itd.), prva malica, kopanja, počitnice, bolezni in neštete fotografije nastale kar tako …

Ali se sploh zavedamo, v kakšno nevarnost s tem postavljamo ravno tisto, kar nam na svetu pomeni največ?

Pustimo na strani črne scenarije s krajo identitete (ki je sicer precej enostavna v primeru zgoraj) in ugrabitve otrok. Tako ali tako boste rekli, da se nam to pa že ne more zgoditi. Kaj pa se nam lahko zgodi?

Kot bi mignil so naši otroci šolarji in najstniki. Če pogledamo nazaj, se spomnimo teh muhastih let in morda se tudi nasmehnemo svoji “neumnosti”, težko pa se spomnimo vseh skrbi in travm, ki smo jih takrat preživljali. Predvsem v odnosu do vrstnikov – prijateljav, sošolcev. Kako hudo je bilo, ko nam je nekdo zlomil srce, kakšne travme smo doživljali, ko so se iz nas norčevali, ko je prijateljica zaupala skrivnost, ki smo jo povedali le njej, nekomu drugemu … Verjetno smo imeli občutek, da se nam sesuva svet, mogoče je kdo pomislil celo na samomor.

Vseeno smo nekako našli varno zavetje v svojem domu, v svoji sobi. Lahko smo se umaknili in skrili, če smo tako želeli. Danes je drugače. Naši otroci se nimajo kam skriti. Žaljivke in zbadanja s strani vrstnikov vstopijo v njihovo sobo že z enim klikom na pametni telefon ali računalnik. Ena fotografija prijateljice s simpatijo na fecebooku lahko mladi punci stre srce. In sedaj si predstavljajte, da po facebooku (ali katerem koli drugem omrežju, ki ga mladi dandanes uporabljaljo) zaokroži fotografija vašega sina ali hčerke, ki se nam je zdela še tako simpatična ali nedolžna, ko smo jo pred leti objavili. Nage fotografije, sedenje na kahlici, poskusi hranjenja, pokakana ritka, kopanje ipd. se nam morda sedaj, kot staršem, zdijo popolnoma vsakdanje stvari. Če pa je taka fotografija uporabljena z namenom zbadanja in žaljenja otroka ali najstnika s strani vrstnikov v njegovih najbolj občutljivih letih, pa verjemite, da je vse prej kot nedolžna. Lahko je zgolj pika na i in vodi v tragično dejanje, ki ga najstnik v tistem trenutku vidi kot edini izhod.

Če niste prepričani, kje je meja, si zastavite preprosto vprašanje: Ali bi objavili fotografijo sebe v enaki situaciji?

Če ne razkazujem svojih otrok, še ne pomeni, da jih nimam rada ali da nisem ponosna nanje. Nasprotno. In prosim, ne zamerite mi, če ne “polajkam” popolnoma vsake objave vaših otrok.

Do naslednjič,

Maja

 

Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija