Tri teme, ki se jim na mojem blogu na široko izogibam: vera, politika in cepljenje.
Pa vendar mi zadnja že nekaj časa ne da miru. Mlajšega sina smo pred kratkim namreč cepili. S precej zamude. Njegovo zdravstveno stanje pač ni dopuščalo prej. Starejši na svoje prvo cepljenje še vedno čaka. »Bomo uredili ob vstopu v šolo«, so besede njegove pediatrinje.
In zakaj se potem danes spuščam v to temo? Ker me je spravila v slabo voljo. Po spletu sem želela poiskati odgovore na nekatera svoja vprašanja in izkušnje drugih staršev, naletela pa sem na vse drugo, kot odgovore, ki sem jih iskala.
Toliko najrazličnejših komentarjev, teorij, zarot in vsega mogočega ZA in PROTI. Predvsem pa obsojanja drugače mislečih. In kazanja s prstom na dejanja drugih. Od kdaj so cepljeni otroci več vredni od necepljenih? Ali obratno? In zakaj bi moral imeti slabo vest če se odločiš za eno ali za drugo?
Po eni strani zavidam tistim, ki trdno odločeni stojijo za svojimi stališči. Pa naj bodo za ali proti cepljenju. Verjetno spijo bolj mirno kot jaz, saj so prepričani, da delajo prav. Spoštujem njihovo stališče in njihovo odločitev, kakršna koli že je. Ampak če svojega stališča ne znajo primerno oz. kulturno argumentirati, bi bilo verjetno bolje, da ga obdržijo zase.
NISEM ZA in NISEM PROTI.
Ali sem lahko preprosto neopredeljena? Sem samo mamica, ki si za svojega otroka želi le najboljše. Ali mi je kot mami dovoljeno imeti skrbi, če že nosim odgovornost za svojega otroka, brez da bi me kdo obsojal? Prevzel je namreč ne bo nihče drug: če zboli, ker ga nisem cepila, ali če odreagira s stranskimi učinki, ker sem ga. Sploh pa ne nihče od še tako glasnih komentatorjev iz forumov in skupin.
Zato sem na koncu odmislila popolnoma vse, kar sem prebrala, in zaupala pediatrinji, ki je odgovorila na skoraj vsa moja vprašanja. Strokovnost v kombinaciji z veliko mero sočutja. Še vedno se mi porodi kak dvom, priznam. Ampak verjetno je to nekaj popolnoma normalnega, nenazadnje se gre za naše otroke. Hvaležna sem za njeno razumevanje, saj nas nikoli ni silila s cepljenjem za vsako ceno, temveč se je po svoji vesti odločila v dobro otroka in ga suvereno prestavila na kasneje.
Verjamem, da sem za svojega otroka naredila najboljše. Če obstajata le dve poti, ne moreš iti po tretji, ki je ni. Še vedno pa ostajam neopredeljena in se ponovno distanciram od debat o cepljenju. Verjetno bi bilo smiselno, če bi se še kdo.
Do naslednjič,
Maja
#vsizaspoštovanje