Vsako jutro imamo pri nas doma poseben obred. Val se ponavadi zbudi prvi ter s svojim plišastim kužkom pod roko, še čisto zaliman, priraca k nama v posteljo. Ob tem se zbudi Tin, ki se brž povzpne na ograjo svoje posteljice in steguje rokice, da ga vzamemo k sebi. In tako se nekaj časa vsi skupaj stiskamo in cukamo. Tako je bilo tudi danes, le da je bilo tokrat zame drugače. Pa ne zato, ker mi je Val poleg svojega Pikija v posteljo prinesel še rože in dve škatli, zaviti v pisan papir. Temveč zato, ker sem se zavedla, kako zelo sem hvaležna za ta dan.

Leto, ki sem ga pustila za sabo, je bilo nekaj posebnega. Najbolj ga je zaznamoval Tin, ki je v naše življenje ponovno prinesel pleničke, dude, kašice in neprespane noči. Predvsem pa nas je izpopolnil. Prej smo vsi nekako imeli občutek, da nam nekaj manjka, da to še ni čisto to. Z njim je naša družinica postala popolna.

In kako srečni smo sem se zavedla šele, ko se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem dobila občutek, da lahko vse čez noč izgubim. Sploh, ko je zdravnica ob opazovanju mojega stanja le zbegano preučevala izvide in pisala nove napotnice. Ko sem (komaj) hodila od vrat do vrat, iskala vzroke in odgovore, sem si sama pri sebi obljubila, da bom naredila vse, da bosta moja otroka imela mamico, ki si jo zaslužita. Mamico, ki jima bo stala ob strani na njuni poti odraščanja. Takrat se mi namreč to kar naenkrat ni več zdelo tako zelo samoumevno, kot še pred nekaj tedni.

Ko se je moje stanje ponovno normaliziralo, sem v našem hitrem tempu življenja na te obljube nekoliko pozabila. Ne na vse, predvsem na tiste, da bom več naredila zase, da bom redno telovadila in se bolj zdravo prehranjevala. Nekatere pa ohranjam v svojih mislih vsak dan. Obljubila sem si, da bom svojo družino, ne glede na vse, postavila na prvo mesto, ob bok svojemu zdravju in svojim sanjam.

Danes sem srečna in hvaležna za vse, kar imam. Imam čudovito družino, starše, prijatelje. V zadnjem letu sem začela uresničevati nekatere svoje poslovne ideje, v katere trdno verjamem. In nenazadnje, v tem letu je nastal ta moj spletni kotiček, ki me izpopolnjuje in ki je v moje življenje pripeljal veliko novih ljudi, močnih žensk, mamic, ki me navdihujejo in me podpirajo.

Kaj bi torej povedala sama sebi za rojstni dan? Imej se rada, sledi svojim sanjam in čuvaj svoje zdravje. Nič od naštetega ni samoumevno. Le tako boš lahko najboljša verzija sebe za tisto, kar ti pomeni največ. Svojo družino. Pa vse najboljše.

Do naslednjič,

Maja

Foto: Prav posebno