Šola. Priznam, da imam zaradi tega že dolgo cmok v grlu in mislim, da ga bom imela še kar nekaj časa. Še ne dolgo nazaj sem se brezskrbno sprehajala z vozičkom, sedaj pa sina vpisujem v prvi razred. Veliko premišljujem o tem, ali je dovolj zrel za to življenjsko prelomnico. Kako bo sedel pri pouku, če pa je še tako igriv in razposajen? Da njegove koncentracije in pozornosti niti ne omenjam.
V naši bližini sta dve osnovni šoli. Ker sva s partnerjem nekoliko oklevala, na katero bi ga vpisala, sva se udeležila predstavitve za starše na obeh. Predvsem sem želela začutiti, v kakšno okolje pošiljam svoj zaklad in komu bom zaupala njegove prve korake v samostojnost. Ker nisem odraščala v kraju, v katerega bodo hodili v šolo moji otroci, je vse to novo tudi zame.
Ravnatelji, učitelji in psihologinje obljubljajo veliko. Razumevanje, medsebojno spoštovanje, enake možnosti in pogoji za vse. Seveda si starši želimo vse to in še več za svoje otroke. To smo od šole pripravljeni tudi zahtevati. Skrbi pa me, če smo tega sposobni tudi sami?
Glede na nekatere dogodke v tem mesecu, nisem ravno prepričana. Šola je bila namreč glavna tema pogovora kjer koli si pač naletel na starše sedanjih ali bodočih sošolcev. Najprej utečene iztočnice v smislu: »konec heca, sedaj gre zares« in pa »šolski sistem je popolnoma zgrešen, otroci sploh nimajo več otroštva« in podobne zadeve na katere tako ali tako nimamo veliko vpliva.
Potem ponavadi o tem, kako je danes vse drugače, kot je bilo v časih, ko smo mi hodili v šolo. Kako otroci danes nimajo spoštovanja in kako drzno se vedejo do učiteljev.
Nazadnje pa sledi še bolj podrobna debata: »Se že kaj ve, kdo bo razrednik? Samo upajmo, da naši ne dobijo tiste Joži, je totalno zmešana prfoksa. Se jo spomnim še iz svojih časov. Ali pa tista Tatjana, zaje**** do konca. Kolegica se je z njo skregala, ker jim menda že v prvem razredu daje toliko domače naloge«.
Verjamem, da se je marsikdo izmed vas že ujel v podoben pogovor. In to me skrbi. Naši otroci nas opazujejo in poslušajo, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi tako. Ali smo starši sploh dorasli nalogi, da svoje otroke pospremimo v šolo? Kako lahko pričakujemo, da bodo imeli otroci spoštovanje do učiteljev, če ga nimamo sami? Kako lahko pričakujemo, da bodo otroci naredili svojo domačo nalogo, če jim dajemo občutek, da se jim godi krivica?
Ob vseh teh mešanih občutkih, predsodkih, ki so jih v meni zasejale besede okolice, so se me dotaknile besede ene izmed vzgojiteljic: »Ko se vam bo zdela kakšna snov nesmiselna ali težka … pridite k nam. Z veseljem vam razložimo zakaj je pomembna.« Verjetno ima prav. Zaupati si moramo, sodelovati, se spoštovati in nenazadnje skupaj vzgajati naše otroke. Verjamem, da bo slej ali prej prišlo do konfliktov, ampak na nas je, da jih rešimo na odrasel način.
Prvi september bo kmalu tu in naši otroci bodo zakorakali v prvi razred. Na čas žal ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, da bodo v šolo vstopili navdušeni, pozitivni, radovedni in z iskricami v očeh. Tudi starši jih bomo ponosno pospremili, jim zavezali rumene rutice okrog vratu in skupaj z njimi vstopili v novo življenjsko obdobje. Svoje etikete in predsodke pa raje pustimo doma.
Do naslednjič,
Maja
