Točno pred enim letom sem končno dočakala tisto kavo, ki sem si jo vizualizirala v svoji glavi že nekaj mesecev prej. Ječmenovo kavo, ki ti jo v porodnišnici prinesejo ob zajtrku. Vedela sem, da ko bom pila to kavo, bo najhujše za mano in boš že varno v mojem naročju.

Tokrat je bilo drugače kot v prvo. Naš dom ni prenovljen in pospravljen v miru čakal na tvoj prihod. Tvoje oblekice niso bile nove in po barvah zložene v predalih ter police se niso šibile pod težo vseh mogočih pripravkov in izdelkov za novorojenčka. Vse to je pred štirimi leti doživel tvoj starejši bratec in zdelo se je, kot da s svojim prihodom vstopaš v svet nekoga drugega. Nekoga, ki ga je tvoj prihod zelo razveselil, po drugi strani pa tudi prizadel, saj je čez noč spoznal, kaj pomeni deliti. Deliti kar mu pomeni največ, svoje starše.

Tvoji prvi dnevi niso minevali v mirnem zavetju spalnice, temveč ob živahnem vsakdanu razposajenega triletnika. In najini sprehodi z vozičkom se niso brezskrbno zavlekli, temveč so bili točno prilagojeni času za odhod iz vrtca.

Včasih imam občutek, da sem te za marsikaj prikrajšala, ker si pač drugi otrok.

Pa vseeno odraščaš v fanta, na katerega sem ponosna z vsem svojim srcem.

Potrpežljivo prenašaš, ko se tvoj bratec igra s tabo, čeprav nima občutka, koliko te lahko stisne. Ne zameriš, kadar zmoti najino večerno rutino ravno ko zapreš oči, ker pač ne najde svojega najljubšega krožnika in mirno poslušaš, ko mu berem pravljico za lahko noč, čeprav še ne razumeš. Včasih jokaš nekoliko dlje, kar pač v tistem trenutku ne morem priskočiti k tebi in stakneš kakšno buško več, ker te ne morem spremljati na vsakem koraku.

Čeprav čutiš, da si moraš pozornost deliti s svojim bratom, nam vračaš toliko ljubezni! V očeh ti vidim, kako ponosno ga opazuješ, kako hitiš stopati po njegovih stopinjah in kako zelo ga imaš rad. S svojimi dejanji vsak dan izražaš, kako vesel si, da si postal del naše družine. Rad se stisneš k meni in zaspiš v mojem objemu, zaradi česar se je tudi tvoj bratec končno začel crkljati, čeprav se prej ni hotel nikoli. Znaš uveljaviti svojo voljo in si izboriti moj čas, kadar si to želiš. Če ne drugače, ponoči. Takrat veš, da me imaš samo zase.

Oprosti mi in hvala.

Oprosti, ker ne more biti tako, kot je bilo v prvo. In hvala, ker je tokrat še lepše. S tvojim prihodom se namreč moja ljubezen do vaju ni razdelila, temveč se je zgolj pomnožila in okrepila.

Vse najboljše, dragi moj!

Tvoja mami

 

Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija