Biti mama je zame najpomembnejša misija v življenju. Ko sem se prvič podala na to pot sem spoznala, da ni niti slučajno tako, kot sem si predstavljala, da bo. Kljub temu nek notranji instinkt vodi tvojo vsakodnevno improvizacijo in nekako shajaš. Pogosto ti to ni dovolj in v želji svojim otrokom zagotoviti le najboljše v vsakem prostem trenutku iščeš uporabne informacije ali nasvete po spletu, zaradi katerih v bistvu samo še bolj podvomiš sam vase. Iz fotografij na facebooku se smejijo obrazi popolnih družin, medtem ko se ti izgubljaš med plenicami, jokom, hranjenjem in številnimi opravili, ki jih nikoli prej v življenju nisi počel. Lahko minejo dnevi brez “normalnega” pogovora in kaj hitro se počutiš osamljen, čeprav te obdajajo otroci, kupi umazanega perila in neoprane posode in čeprav so prijateljice le en klic stran. Ne glede na to, koliko podpore ti nudi partner, pač on ni ženska, ni mama, in tvojih občutkov ne bo mogel nikoli popolnoma razumeti. Dnevu, ki ti je pobral še zadnje atome moči pa sledi še bolj naporna noč, ko te nekdo vsaki dve uri prebudi iz dremeža in potrebuje ob sebi. Utrujenost, ki ti počasi zleze pod kožo in se zažre globoko v kosti terja svoj davek, ko začneš izgubljati samo sebe.

Po drugi strani pa otroci napolnijo tvoje srce s čustvi, ki jih doslej nisi poznal. Nikoli si nisem mislila, da imaš lahko nekoga tako zelo rad. In da si lahko tako zelo ponosen na nekatere čisto običajne stvari. In da boš čutil potrebo, da bi o teh popolnoma običajnih in vsakdanjih stvareh povedal celemu svetu. Da bi najraje kričal skozi okno, samo da bi še kdo poleg tebe izvedel, da se je tvoj otrok ravnokar prvič samostojno usedel ali se podelal v kahlico.

Moj blog je po eni strani nastal iz moje želje po ustvarjanju in pisanju. Kot papir, na katerega lahko izlivam svoja čustva in razmišljanja. Po drugi strani pa sem s svojim blogom predvsem želela drugim mamicam sporočiti, da na tej misiji niso same. Da se vse soočamo s podobnimi občutki, tako lepimi kot tistimi malo manj. V bistvu pa se je zgodilo ravno obratno. Odzivi mojih bralcev so pravzaprav meni dali vedeti, da nisem sama. Da marsikatera mamica čuti enako in da se je našla v mojih zapisih. Začutiš podporo žensk, ki so se znašle v enaki situaciji kot ti, pa čeprav je ta podpora zgolj virtualna. In to je tisto, zaradi česar se zvečer z veseljem usedem za računalnik, zapišem svoje misli in jih delim s svetom. Če s tem kakorkoli pomagam svojim bralcem, jih navdihnem ali jim polepšam dan, pa je moja misija izpolnjena.

Hvala vam.

Maja

Foto: Sandra Vidmar, Moja galerija