Pridejo dnevi, ko sem tako utrujena. Komaj čakam večer, da otroci zaspijo, po drugi strani pa me je strah noči, ker ne vem kaj me čaka. Ko si v glavi splaniram nasledni dan: vse obroke za Tina, oblačila za Vala, nakupovalni listek in perilo v sušilcu … počasi utonem v spanec. Pa ne za dolgo, saj me kot hladen tuš prebudi jok. Vsaki dve uri. Noč za nočjo.
Kljub temu se moja otroka vsako jutro prebudita z nasmeškom na obrazu. Polna nove energije in pričakovanj. In niti sanja se jima ne, kako utrujena sem v resnici in kaj vse bi dala za samo še pet minut spanja.
Bi morala imeti slabo vest?
Začne se nov dan opravil, ki očitno sploh niso opravila, saj jih tako ali tako nihče ne opazi. Kuhanje, hranjenje, pomivanje, pospravljanje … Ob tem pa stalno animiranje in nošenje dojenčka, da bi ja čim večkrat doživela tisti nagajiv smeh, vriskanje in cepetanje. On je srečen, jaz pa si potihem želim, da kmalu pride čas za počitek, da v miru dokončam vsaj eno stvar.
Bi morala imeti slabo vest?
Kot bi mignil je popoldne, konec vrtca in čas za nas. Kratki izleti, obiski prijateljev ali pa samo igranje v zavetju našega doma. In čeprav mi ob sestavljanju lego kock misli uhajajo h kuhanju večerje in načinu, kako čim manj razmetati, da bo hitro pospravljeno ko končamo, se pretvarjam, kot da sem 100% pri igri.
Bi morala imeti slabo vest?
Iskreno povedano, imam slabo vest. Ker mi je včasih zares težko in to skrivam pred njima, ker sem utrujena, ker se morda ne smejim dovolj, ker jima ne dovolim početi vsega, kar si zamislita, ker jima prevečkrat rečem “samo minutko”, ki se potem zavleče v celih petnajst.
Pa vendar mi njun smeh in iskrice v očeh govorijo, da pa očitno vseeno vsaj nekaj delam prav. Ponosna sem, ko ju gledam odraščati v poštena fanta. Tinov hvaležen pogled mi vsak dan pove več kot tisoč besed, Valove besede pa sežejo v najglobje kotičke srca. Danes mi je pred spanjem v postelji zašepetal: “Veš mami, točno tako mami sem si vedno želel.”
Do naslednjič,
Maja
