Minevajo moji zadnji prosti dnevi preden se vrnem v službo in Tin se je končno vsaj približno navadil vrtca. Toliko načrtov sem imela ta teden, motivacije za ureditev stanovanja, toliko zagona za svoje poslovne zgodbe in toliko zamisli za objave na tem blogu … vse dokler ni zazvonil telefon. Na drugi strani vzgojiteljica iz vrtca z besedami “Tin ima vročino”.
Vse sem spustila iz rok in se pognala skozi vrata. Čez nekaj minut sem bila v vrtcu, kjer sem zagledala mojega malega fantka v objemu vzgojiteljice. V njegovih bolnih učkih sem videla, da me je vesel, več kot to pa ni spravil iz sebe, le zvalil se mi je v objem.
In tam je preživel vse do danes. V objemu. Večinoma pri meni, malo pri atiju in malo pri komurkoli od domačih, ki so prišli na obisk. Doslej skoraj ni zbolel, če ne štejemo smrkavega nosu ali enodnevne viroze. Tokrat pa ga je vročina nekaj dni pošteno kuhala in popolnoma izčrpala. Pa ne samo njega. Tudi vse v njegovi okolici. Tri noči s partnerjem skoraj nisva zatisnila očesa in ga izmenično nosila po stanovanju, saj ga je edino to vsaj približno umirilo.
Priznam, ni bilo lahko. Psihično in fizično sem bila na dnu. Sprva sem se obremenjevala za vse stvari, ki jih nisem uspela postoriti. Vendar sem hitro dojela, da ni vredno. Če ne bom vztrajala celo noč ob jokajočem sinu, kdo bo? Lahko sem edino hvaležna, da gre “le” za virozo, ki bo minila v roku enega tedna, v najslabšem primeru dveh.
Kako pa se počutijo starši, ki mesece preživijo ob hudo bolnem otroku v bolnici?
Moje potrebe in želje so postale popolnoma nepomembne, vsi opravki bodo že naslednji dan preteklost, vse kar zares šteje pa je v mojem objemu. Nisem mogla spregledati, da vso situacijo v skrbeh opazuje tudi Tinov starejši bratec, Val. In da je tudi njemu težko, nenazadnje ga ima tako rad in ga želi braniti in varovati, kot to počnejo veliki bratje. Tudi on potrebuje pozornost mamice in zagotovilo, da bo kmalu vse spet ok.
Danes smo končno preživeli cel dan brez vročine. Na Tinov obraz se počasi vrača nasmeh in z njegovim tudi moj. Ta teden se je vse ustavilo. Vse je počakalo. In se ne obremenjujem. Vse kar mi je pomembno je, da je moja družina zdrava. Drugače spet ustavim vse. Saj se brez nijh ustavi tudi moj svet.
Do naslednjič,
Maja
