Zakaj tako radi govorimo o decembru kot o nečem čarobnem, čudežnem in popolnoma drugačnem od vseh ostalih mesecev v letu?
Pri nas doma ima december zares posebno moč. Otroka sta kar naenkrat začela jesti brez ugovarjanja, igrače so veliko prej pospravljene kot običajno, zobki se umivajo na lastno pobudo in ob uri za spanje ni potrebno še šestkrat prinesti vode in popraviti odeje.
Vse to zaradi decembra … oziroma zaradi treh starčkov, ki vsako leto ob tem času napovedo svoj prihod.
Sicer si ne želim pogojevati otrokovih dejanj z “grožnjami” v smislu, če ne boš priden, ne boš dobil darila, ampak kot vsak starš sem tudi jaz krvava pod kožo in priznam, da se sem in tja pogovarjamo tudi o tem. Ne, da bi ravno grozili, pišemo pa pisma, opravljamo “naloge” iz adventnega koledarja in podobno. In deluje, Val je ta mesec veliko bolj poslušen in pripravljen sodelovati.
Trije starčki, ki v otroških očeh pričarajo toliko iskric, veselja in pričakovanja. Toliko vznemirjenja v njihovih malih telescih in nešteto vprašanj, ki zaposlujejo njihove možgančke.
Lepo mi je, ko vidim da verjamejo v nekaj tako veličastnega, nekaj toliko večjega od njih samih. Nekoč sem prebrala tako lepo misel o vrednotah, ki jih prinaša praznični duh. V smislu, da vsakič, ko otroci zasanjano pogledajo v nebo občutijo ljubezen, upanje in srečo ter se učijo vrednot, ki jih bodo potrebovali v življenju: verjeti vase, v svoje bližnje in v svoje sposobnosti. V ljubezen, ki bo razsvetlila njihovo življenje tako, kot razsvetljijo nebo božičkove sani, tudi v njihovih najtežjih in najtemnejših trenutkih.
Naj verjamejo, dokler le lahko.
Čeprav ti trije starčki niso resnični, so otroški spomini še kako resnični. Tako ali tako jim bo slej ali prej nek sošolec razblinil čudežni mehurček, po soočenju s kruto resnico pa bodo trije starčki le še naključni možje v zimskih plaščih. Vrednote pa bodo ostale za večno.
Do naslednjič,
Maja
