Če bi moje prijatelje pet let nazaj vprašali, če si me predstavljajo v vlogi mamice, bi se vam verjetno smejali. Kakšnega bi morda tudi malo zaskrbelo. O otrocih in materinstvu nisem vedela popolnoma nič. Nisem vedela kaj “početi” z njimi, kako se z njimi pogovarjati, kako se jim približati. Otroško cviljenje v restavraciji mi je šlo na živce, da o voznem parku vozičkov pred vrati hodnika v bloku, kjer sem živela, ne izgubljam besed. V moji okolici pravzaprav ni bilo veliko otrok, da bi se jih lahko navadila in spoznala, kako čudovita bitja so to.

Tako sem se pred štirimi leti podala na takrat še neznano, a najpomembnejšo misijo v mojem življenju: postati mamica. Ko sem zanosila, mi je stara mama podarila knjigo o nosečnosti in prvem letu otrokovega življenja. Ne bom pozabila s kakšnim zanimanjem sem jo brala, prelistavala in srkala znanje. Kot bi raziskovala vesolje.

Nikoli si ne bi mislila, da imaš lahko nekoga tako rad.

Danes sem mamica dvema fantkoma. Nikoli si ne bi mislila, da imaš lahko nekoga tako rad. Ljubezen do partnerja je seveda čudovita, vendar se izpopolne, ko jo nadgradijo otroci. In naučila sem se ogromno. Včasih imam občutek, da več kot v tridesetih letih prej. Še zdaleč pa ne vem vsega. Vsak dan spoznam kaj novega, saj se ves čas podzavestno sprašujem “Kaj je najboljše za mojega otroka?”. In če odgovor ni samoumeven, potem to z veseljem raziščem in preizkusim.

Ideja o tem, da svojo “misijo” zapišem v obliki bloga, je zorela že dolgo. In vesela sem, da je danes končno ugledala luč sveta. Potrudila se bom, da vam postrežem s čim bolj uporabnimi vsebinami, v katerih se bo, upam da, našla marsikatera mamica in morda tudi laže sprejela kakšno odločitev na svoji misiji. Ali pa se zgolj zabavala ob branju.

Ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučila, je, da se mora vsaka mamica ravnati po svojem občutku. Takrat bo zagotovo naredila tako, kot je prav.

In ponosna sem na odgovor, ki bi ga danes šlišali od mojih prijateljev, če bi jih povprašali kakšna mamica sem. Ne vem sicer kakšen točno bi bil, ampak zagotovo popolnoma drugačen, kot pred petimi leti.

Se beremo kmalu,

Maja