Hočeš, nočeš … vsi jih delamo. Novoletne zaobljube. Začetek novega leta je enostavno najbolj priročen moment, da začneš uresničevati vse tisto, kar si že dolgo želiš, pa nekako ni uspelo. In če smo iskreni, ponavadi tudi po novem letu ne uspe. Vsaj meni ne. Zato bom letos pri svojih zaobljubah nekoliko bolj realna. Predvsem pa upam, da tudi vztrajna.

Ne bom se zaobljubila, da bom začela hujšati, saj se mi to še nikoli doslej ni uspešno razpletlo.

Si pa obljubljam, da bom začela bolj zdravo jesti. Vsak dan se obremenjujem z jedilnikom otrok, jim pripravljam vse mogoče bio eko zadeve, sama pa končam s sendvičem v roki, ki ga pojem med vožnjo od enega do drugega opravka. Še hujša sem kar se tiče pitja vode. Na dan spijem le kak kozarec, saj se enostavno premalokrat zavestno ustavim in se odžejam.

Ampak upam, da bo odslej drugače. Obroke bom začela planirati v naprej in pisati nekupovalni listek, da bomo imeli vedno na zalogi točno tisto, kar potrebujemo za naslednjih nekaj dni. Da ne pozabim na pitje vode, pa bo ob meni moja nova Flaška (iz čudovite omejene serije!!).

Ne bom se zaobljubila, da bom popoln starš, saj sem prepričana, da ti sploh ne obstajajo.

Tako kot ne obstajajo popolni otroci. Nenazadnje so napake dobrodošle, saj se na njih naučimo največ. Si pa obljubljam, da se bom izboljšala. Pa ne mislim, da sem slaba mama. Verjetno sem povsem normalna mama, ena izmed tistih, ki vsak dan začne z najboljšimi nameni, pa se vseeno tekom dneva pozabi ustaviti med tisočerimi opravki in povzdigne glas na otroke, ki so se odločili potegniti še zadnji živec. Biti starš ni lahka naloga. Vseeno pa se sprašujem, če nimamo morda le postavljenih previsokih pričakovanj, tako do sebe, kot do otrok? Kje piše, da mora biti vse postorjeno v enem dnevu? In zakaj je potrebno vedno ustreči in pomagati vsem ostalim, ob tem pa pozabiti nase? In zakaj od majhnih otrok pričakujemo, da se vedejo kot veliki? Vsak dan se učijo novih stvari, novih “pravil”, spoznavajo nova čustva in odnose. In jok, trma ter nemir so popolnoma normalni. In če jih znamo razumeti, bomo znali tudi bolje odreagirati. To je moja novoletna zaobjuba. Želim se večkrat samo ustaviti in prisluhniti svojim otrokom.

Ne bom se zaobljubila, da bom popolna partnerka, saj bi se me moj verjetno zelo kmalu naveličal.

Vem, da me ima rad z vsemi mojimi napakami, tako kot ga imam jaz rada z njegovimi. In verjamem, da je kak prepir tu in tam nujno potreben za zdravo razmerje in komunikacijo. V zadnjih letih sva oblikovala trden tim, ki se uspešno spopada z izzivi starševstva, medtem ko vso najino pozornost prevzemajo otroci, pa ne smeva pozabiti na to, kdo sva midva. Moja novoletna zaobljuba je, da si bova v novem letu večkrat vzela čas zase. Glede na to, da je tamali že bolj ali manj samostojen malček, bova poiskala varstvo in obudila katerega izmed najinih skupnih hobijev, morda obrisala prah iz srfaške opreme ali pa si preprosto privoščila večerjo v miru. Dejstvo, da sva neizmerno ponosna na svoja otroka, lahko pomeni le eno – da opravljava prekleto dobro delo! Torej si zasluživa.

Pa srečno!

Maja