Pred kratkim smo se na pijači dobili s sošolci iz gimnazije. Kako lepo jih je bilo videti po tako dolgem času. Minilo je koliko … 15 let?
In med pogovorom mi sošolec reče: “Maja, a ti imaš otroke? Ti??” Bilo je bolj kot ne v hecu, a vseeno … čutim, da sem dolžna opravičilo.
Opravičilo vsem mamicam.
Opravičila bi se vam rada za vsa zavijanja z očmi, ki ste jih bile deležne z moje strani, ko sem s prijateljicami sedela na brezskrbni pijački v lokalu, medtem ko ste ve mirile svojega jokajočega otroka pri sosednji mizi. Sedaj razumem, ker tudi moji otroci pogosto jokajo.
Oprostite za vse izrečene besede o tem, kako nedopustno je dretje na otroke. Oprostite za obsojanja staršev, ki so iz čistega obupa povzdignili glas, pa jih njihov otrok vseeno ni poslušal in nadaljeval s svojim početjem. Sedaj razumem, ker tudi moji otroci pogosto ne poslušajo.
Oprostite za vsa pametovanja o tem, kakšno obnašanje je dopustno in kakšno ne. Oprostite za zgražanje, medtem ko se je vaš otrok v trgovini metal na tla, ker mu niste pustili uveljaviti svoje volje. Sedaj razumem, ker vem, kaj pomeni otroška trma.
Oprostite za vso živčnost, ki sem jo stresala na cesti, ko sem se znašla za vozilom z nalepko “otrok v avtu”. Za nervozno vožnjo s premajhno varnostno razdaljo, ker je avto pred mano pač vozil po omejitvah in brez sunkovitih manevrov. Sedaj razumem, ker je varnost mojih otrok na prvem mestu.
Še posebej iskreno bi se rada opravičila vsem dekletom v pričakovanju, ker vaši nosečnosti nisem namenjala posebne pozornosti, ker se nisem znala veseliti z vami in ker nisem razumela, kakšen čudež pravzaprav nosite pod srcem. Sedaj razumem, ker je bilo to najlepše obdobje v mojem življenju.
Sprejmite moje iskreno opravičilo. Sedaj razumem.
Do naslednjič,
Maja
