Prvomajski prazniki so tu in z njimi težko pričakovan dopust. Tokrat sem si želela dopust v pravem pomenu besede. Ne dopust, za katerega bom pakirala en teden preden gremo in pospravljala še en teden za tem, ko se vrnemo. Ne dopust, na katerem cele dneve skrbim kaj bom skuhala, kdaj moram po novo zalogo hrane v trgovino in kako splanirati dneve, da bodo polni aktivnosti za otroke. Čeprav so to stvari v katerih sicer uživam, me izčrpajo. In kje je tukaj oddih za mamico?

Otroci pač ne razumejo kaj pomeni oddih.

Ne razumejo, da ga odrasli včasih nujno potrebujemo, da si napolnimo baterije in odmislimo vsakdanje skrbi. Otrokom je vseeno kje so, koliko zvezdic ima hotel, kakšno vinsko karto ponuja restavracija, kako čisto je morje ali kako dolga je peščena plaža. Otrok se bo najverjetneje zamotil s palico in kamenčki v najbolj umazani luži na plaži. In tudi če od doma prinesemo na tone igrač, bo najverjetneje bolj zanimivo vse drugo v okolici. Ker je pač nekaj novega, nekaj kar ponuja priložnost za raziskovanje in pustolovščino.

Visoka pričakovanja sem začela puščati raje doma.

Visoka pričakovanja sem začela puščati raje doma. Tudi knjige, ki sem jih vedno nosila s seboj v upanju, da bom imela čas zanje. S seboj pa vzamem več popustljivosti in potrpljenja. So pravila, pri katerih doma bolj vztrajam in pri katerih na dopustu pač nekoliko pogledam skozi prste. Če želi hoditi bos, naj pač hodi. In ne bo mu hudega, če je s prsti namesto s priborom. In če pusti razmetane igrače. Saj smo na dopustu. Čeprav ne vedo kaj to je, naj si tudi oni malo oddahnejo od mojega “teženja”.

Tudi na čas se na dopustu raje ne oziram. Nenazadnje nas ne čaka nobena obveznost. Nima smisla otrok siliti k spanju ob isti uri, kot hodijo spat doma. In kljub temu, da gredo spat kasneje, bodo zjutraj tako ali tako kakšno uro prej pokonci.

Odrasli si dopust predstavljamo popolnoma drugače, kot otroci. Prej bomo to sprejeli, lažje nam bo. Morda začnemo celo uživati. Konec koncev, z nasmejanimi in srečnimi otroki si napolnimo vsaj srce, če že ne baterij.

Do naslednjič,

Maja