Vsi, ki hodite v hribe, boste vedeli o čem govorim: svež zrak, tišina naokrnjene narave, čudoviti razgledi in tisti občutek, ko dosežeš vrh in se zaveš, da je bilo vredno vsakega koraka na naporni poti … Poznano, kajne?

No pri nas pa smo hojo v hribe za nekaj časa kar odmislili. Pa ne da si s partnerjem tega ne bi želela. Dokler je bil Val še majhen in se je nosil v nahrbtiku, smo še šli, ko pa je bil dovolj velik, da hodi sam, se je počasi ustavilo. Hoja nam je namreč predstavljala velik problem. Že pot v vtrec, ki je oddaljen par sto metrov, je znala trajati tudi po eno uro, saj so jo popestrili trma, jok, ležanje na cesti ipd. Pač otroško obdobje, bi lahko rekli. Počasi in vztrajno smo napredovali, vedno pa sem se na naše sprehode ali izlete morala kar precej pripraviti. Izmišljali smo si zgodbice, ki so zaposlile otroške misli med hojo in iskali skrite zaklade veverice Mice, ki še danes živi v njegovi domišljiji in veselo opreza za njo, kadarkoli gremo v gozd. Ko je prišel Tin so bili naši sprehodi prilagojeni na bolj ravne terene, primerne za voziček. Odkar pa je dovolj velik, da se nosi v nahrbtniku, sva s partnerjem ponovno začela pogledovati proti hribom. Bo čas, da spet poskusimo?

Bolj idealnega časa, od sončnih jesenskih dni, ni. In odločila sem se, da gremo na Krvavec. Zasledila sem namreč, da imajo pripravljen program za otroke, ki se mi je zdel dovolj zanimiv, da bi znal prepričati tudi našega Vala. Zjutraj sem spakirala v nahrbtnik malico in rezervna oblačila in smo šli. Že po poti sem svojim fantom razlagala, da gremo v hribe iskat škrate in da se bomo peljali z gondolo in že v avtu se je ustvarilo pravo navdušenje. Malo sem sicer dvomila, če nam bo uspelo prehoditi celo pot, ampak rezervni načrt je bil, da gremo pač na svež zrak in sonce, ne glede na to, koliko bomo dejansko prehodili.

Na blagajni smo poleg vozovnic za gondolo kupili še Škratovo beležko. V njej je opisana zgodba pastirskih škratov na Krvavcu, skupaj s slikami in zemljevidom poti, na katerem je 13 “postaj” z različnimi nalogami. Vožnja z gondolo je ravno prav dolga, da je zgodba v Valovi glavi popolnoma oživela in takoj, ko smo izstopili, se je lov na škrate začel.

Pot je dolga 3,6 kilometrov in se povzpne do Plaže, nato preči smučišče in se na drugi strani spusti nazaj dol k izhodiščni točki. Med potjo so najrazličnejše naloge ali atrakcije: lesene gobe, v katerih se skrivajo biseri, skrivnostna vratca v deblih dreves, skrinja z zakladom, plezalna stena, čudežna ogledala, kravji zvonci, izvirna glasbila, lesene skulpture in podobno. In vsaka izmed postaj je oddaljena ravno toliko, da otrok vmes ne izgubi motivacije. Mi smo si pot vzeli zelo “na izi”, vmes smo si privoščili malico na sončku in se pri vsaki atrakciji ustavili za toliko časa, kolikor sta si otroka želela. Ja, tudi Tin se je po poti zelo zabaval in z veseljem opazoval, pa čeprav večinoma iz nahrbnika. Nikamor se nam ni mudilo in prav zaradi tega je bila naša izkušnja še toliko lepša.

Na koncu poti je bila naša knjižica izpolnjena, rešili smo vse uganke in odkrili čarobni izrek. In brez problema smo prehodili celo pot. Ne le brez jamranja, Val je celo želel hoditi prvi. Super izkušnja in zagotovo gremo spet. Če ne drugega, smo videli da se na Krvavcu poleti dogaja še veliko drugih stvari in naslednjič nas čaka najmanj spust z gorskim go-kartom.

Do naslednjič,

Maja