Pogosto se ob popoldanskih sprehodih ustavimo tudi na katerem izmed otroških igrišč. Starejši sin, Val, seveda kar sam zdirja na tobogan ali gugalnico, mlajši pa z zanimanjem gleda iz vozička. Sama se najraje usedem na klopco in opazujem.

Ne bom pozabila izkušnje izpred dobrih dveh let. Val je ravno dopolnil eno leto, naredil prve korake in navdušeno plezal po igralih, ki so vsaj približno spominjala na avto, vlak ali kakšno drugo prevozno sredstvo. Enkrat sta se nama na skoraj praznem igrišču pridružila mamica s kake pol leta starejšim fantkom. Tudi ta fantek je bil očitno navdušen nad volani, zato se je prišel igrat k Valu. Ker Val obožuje družbo, se mi je sprva zdelo simpatično kako sta se zaigrala. Na vsak način sta želela oba držati za volan in kar naenkrat je fantek Vala ugriznil. Nisem vedela kako odreagirati, njegova mamica je namreč stala poleg, tako kot jaz. Val je planil v jok; kako ne bi, vtis zob na njegovi roki je bil zgovoren dokaz, da ugriz ni bil nič kaj nedolžen. Vzela sem ga k sebi, fantkova mamica pa … NIČ. Šele ko se ni mogla izogniti mojemu zgroženemu pogledu, je rekla: “To je pobral v vrtcu. Tam se vsi grizejo.”. (No, po več kot dveh letih, v našem vrtcu še nismo imeli take izkušnje.) Presenečena sem bila nad tem, da ni niti z najmanjšo gesto svojemu otroku nakazala, da to ni bilo v redu. Brez besed sva odšla z igrišča. Ne, ker bi se počutila poraženo, ampak ker enostavno nisem prenesla biti v bližini take osebe.

Sprašujem se, kako je vse skupaj občutila ona? Je bila ponosna na svojega otroka? Je imela občutek zmagoslavja, ker sta ostala sama na igrišču? Ali jo je vsaj malo pekla vest?

Zanimivo je opazovati otroke na igrišču. In njihove starše. Kolikokrat slišimo, da so otroci ogledalo staršev. Sami sebe težko ocenimo, težko se pohvalimo, najtežje pa vidimo svoje napake. Naredite enostaven preizkus: peljite otroka na igrišče, usedite se na klopco in opazujte. Koliko različnih karakterjev. Toliko, kot različnih staršev. Otroci bodo pokazali domače vzorce. Mogoče bo otrok sramežljiv, morda dominanten, si bo lastil igrače ali velikodušno delil in iskal družbo. Se bo prerekal, jokal, smejal … Res je, da gredo otroci skozi določene razvojne faze, vseeno pa je možno prepoznati neverjetno veliko lastnisti, ki jih lahko pripišemo tudi sebi. Če jih seveda znamo prepoznati.

Ne razumite me narobe. Ne obtožujem staršev, ki jih srečam na igrišču, tudi če mi vedenje njihovih otrok ni všeč. S to objavo ne želim nikomur očitati, da je slab starš. Sama vem, da moj otrok ni perla, zna marsikaj zakuhati, vendar ga vzgajam tako, da sem na njegovo vedenje ponosna. Kadar nisem, pa mu to tudi dam jasno vedeti. Morda pa bi bili vi ponosni na vedenje, ki se meni ne dopade. Potem ste verjetno tip človeka, s katerim se ne bi nikoli ujela. Brez zamere. Vsak se druži z ljudmi, ki mu ustrezajo in jih je pripravljen spustiti v svojo bližino. In prav je tako. Ti ljudje so, ali lahko postanejo, naši prijatelji. Otroci znajo popolnoma neobremenjeno povedati, kdo jim je všeč in kdo ne. Kdo je njihov prijatelj in koga imajo radi. Iskreno. Odrasli pa to žal kažemo na veliko manj iskren način.

Do naslednjič,

Maja