Najino življenje pred otroci je bilo popolno. Hodila sva v službo, se družila s prijatelji in uživala vsak v svojih hobijih. Ob večerih sva skupaj kaj dobrega prigriznila, se stisnila na kavču pod odejo, ali pa se odpravila na pijačo ali v kino. O najinih vikend načrtih je še najbolj odločalo vreme. Ob sončnem dnevu sva se na primer odpravila na motor, ob vetru na srf, ob dežju pa v toplice. Zdelo se je, kot da živiva za trenutek, in počutila sva se, kot da naju nič na svetu ne more ločiti.
Ko sem prvič zanosila, je bil za naju velik šok. V prvih tednih moje nosečnosti sva bila ravno na smučanju v Franciji, kjer se mi niti sanjalo ni, da mi pod srcem bije novo življenje. Kljub utrujenosti in dejstvu, da sem morala odpeti gumb na smučarskih hlačah. Kake dva tedna kasneje mi je le kapnilo, da se morda nekaj dogaja. Novico sva sprejela prestrašena in hkrati navdušena. Prepričana, da naju bo malo bitje le še bolj povezalo.
Čez devet mesecev se je najino življenje za vedno spremenilo.
V naročje sva dobila najlepšega fantka, ki sva ga kdajkoli videla. Z njim pa tudi neizmerno ljubezen na eni in skrb in odgovornost na drugi strani. Nekje med neprespanimi nočmi in plenicami so se začeli tudi prvi starševski prepiri. Nalaganje odgovornosti in bežanje pred njo. Idealne predstave razblinjene v realnost. Kar naenkrat nisva bila več tako zelo prepričana, da naju nič ne more ločiti.
Nisva obupala. Kljub težkim trenutkom, sva znala prepoznati lepote starševstva. Enemu zakladu se je pridružil še drugi in našo družino zavil v celoto. Ni nama žal, da sva vztrajala. Da sva se znala po vsakem prepiru tudi objeti in si odpustiti. Da sva zmogla svojemu nekdanjemu “popolnemu” življenju pomahati v slovo.
Kar naenkrat so leta nosečnosti, dojenja in “odvisnosti” končana in najina malčka lahko noč preživita v varstvu. Zdi se mi, kot bi bilo včeraj, ko sva se dobila na prvem zmenku. Tokrat je občutek podoben. Ponovno ugotavljam, da me zna le on tako nasmejati in da nama nikoli ne zmanjka teme za pogovor. Zrem v iste oči, v katere sem se zaljubila že toliko časa nazaj in držim iste roke, ki so mi vedno vzbujale občutek varnosti.
Le nekaj je drugače.
Oba se zavedava, da sva prestala veliko. Da sva skupaj veliko močnejša, kot pred leti. A hkrati šibkejša, kot bova čez naslednjih nekaj let. Zavedava se, da so prepiri in jeza del zdravega razmerja, poskusiva jih sprejeti in izkoristiti v svoj prid. Tako kot objeme in poljube, srečo in ljubezen. Zavedava se, da kup nepopolnih delčkov: nepopolna jaz, nepopoln on in nepopolna otroka, pravzaprav sestavljajo našo popolnost. Zato greva naprej. Morda ne bo vedno lahko, prepričana pa sva, da bo vredno vsakega trenutka.
Do naslednjič,
Maja
