Od kdaj je beseda “kariera” dobila tako negativen prizvok? Zakaj nam gredo ljudje, ki so bolj uspešni od nas, na živce? Zakaj je tako težko priti do spoznanja, da sodelovanje pomeni veliko več od tekmovanja?
Zadnje čase pogosto naletim na pogovore in komentarje o uspešnih ljudeh, pa naj bodo to blogerji, podjetniki, športniki ali umetniki. Ponavadi se zaključi z mislijo, da so imeli srečo in da se jim je pač “usralo”. Redko kdo sploh še pomisli na to, koliko ur dela, koliko truda in odrekanja je bilo vloženega v ta uspeh. In nenazadnje, kaj sploh je uspeh? Uspeh ni nujno denar, hiša, dober avto ali druge materialne dobrine. Je to res tisto, kar te osreči? Ali te bolj osreči dejstvo, da lahko popoldneve preživljaš s svojimi otroki, namesto v pisarni? In da v službo hodiš z nasmehom na obrazu in ne s cmokom v grlu?
Si upate na glas priznati, da želite v življenju uspeti? In kako pogosto ste sami sebi največja ovira na poti do uspeha? Kolikokrat klonite signalom iz svoje okolice, da niste dovolj sposobni, da niste dovolj dobri in da se je najbolj varno potuhniti v povprečju? Posledično postanete do sebe izjemno zahtevni, saj se ne spodobi, da bi poskusili in ne uspeli. In ko se tako zelo trudite biti popolni, podvomite vase, v svoje cilje in v svoj uspeh.
Pozabite popolnost.
Edini popoln dosežek v vašem življenju so vaši otroci. In hkrati so edini, ki vas razumejo in poznajo bolje, kot poznate sami sebe. Oni v vas nikoli ne podvomijo. Zanje ste vedno najbolj pametna, najbolj sposobna in najbolj uspešna oseba na tem svetu. Zanje ste vzor in navdih. Ponosni so na vas, ne glede na to, kaj počnete. Tudi poklici, ki so v očeh odraslih manjvredni, so v otroških očeh vredni največ. Zakaj ne bi pogledali sami nase skozi otroške oči? Zakaj smo tako obremenjeni z okolico in zakaj ne znamo preprosto biti ponosni na svoje dosežke? Zakaj mora vse biti tako prekleto popolno?
Verjemite vase, v svoje cilje in svoj uspeh. Tako, kot v vas verjamejo vaši otroci.
Do naslednjič,
Maja
